Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/355

Kar sitneže tiče, ljud nižji neslan,
Ki ni še verjeti clo vsake voljan,
Prašaje bi znal mu možgane pregret,
Tem dajo vratarji spodoben odvet.

Poredoma sonce, navadnih razmer,
Se zjutra pokaže, se skrije zvečer,
Ob času je temno, ob času je svit,
Vse zdi kolobar se pravilno navit.

Spomlad je prijazna, o kresu je znoj,
Jesen se pridela, po zimi je gnoj,
Ob času dežuje, ob času je sneg,
Opravi vsak mesec po redu svoj tek.

Zaziba presveti naš oče glavó:
„Verjel bi ne bil, — da! ne sanjal si clo,
Poprej ko dospela oblast mi je v dar,
De vladati svet tak igravna je stvar!"

Ko v sanjah prikaže se včasih obraz,
Ki dražil že dolgo terjaje ni nas,
Mu bliža se nekda, začetno le plah,
Pozabljen dobrotnik — ponočni ko strah.

Me več ne poznate? sim žlahtnik, sim ja,
Iglano, vam stric, ki tu z vami kramljá;
Vam nisim nagajal, sim čakal do zdaj,
Al boste na mene se spomnuli kdaj.

Bledivši, zarudši, treptaje povsot,
Naš papež terjavcu zadrè se nasprot;
„Poberi se, beži, peklenska pošast!
Ja kar ne poznam te, ti vraga si last."

Iglano clo miren besedah o teh,
Še bolj se mu bliža, in usta na smeh,
Rugaje sedaj mu, ko sičanje skor,
Da čuti strašljivo sledeči govor:

„Hvaležnost, kreposti ti sleherni skit,
Ti rajska slast, nebeški ti svit!
Do živiga ta le je vtisnul ti v kri,
Nenehama k tebi obračal očí."

Sim dvigal, merčes te, ostudnih iz mlak,
Sad sreče dajal ti uživati vsak;