Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/356

Na mojih perutah, zaslužnosti prost,
Si vihral na kviško, nič bilo ni dost.

Po meni te mitra dohitila je,
Od knežtva do knežtva prepeljal sim te,
Po meni si papež, mogočno si stal, —
In kaj je z besedo, k' jo meni si dal?

Ko sova zatuli naš oča presvet:
Kdo sitneža spustil mi v hišo je spet?
Životarji, straže, na noge! Mi smo
V nevarnosti, zgrabite skreko le-tó!

Ker nikdo ne dojde, Iglano naprej:
Dopolni mi, papež, obljubo sedej,
Te v drugič, te v tretje opomnim, sim ja,
Vodila ki v rokah osode imá.

Še hujši odmeva in žvižga tičas
Serdito unetiga papeža glas:
Zločín, hudodelnik, razkolnik, bo dar
Gotov ti, je vpaljen germade požar!

Iglano mu reče: Nu, skusili ste!
Zapomnite dobro, kaj šega vam je, —
Vsak zase! — — Kaj meni pomagalo bi,
Podpirati stričke, izid vas učí.

Izrekši pred uniga splava ko puh,
Da z roko letečo mu krepko zaúh;
Anzelmo razloči govor še ta strog,
Potem se predrami zijaje okrog.

Iglanovi v knižnici, kakor ondaj,
Je stal, nepremenjen je celi okraj,
Raztergan, ko nekda v začetku, je bil,
Pešeno je určico v desni vertil.

In Marta nataka kozarec lepó,
Vse slično začetnimu delu je šlo,
Ko steče namenjena kaplica vsa,
Napolnjen kozarec gospodu podá.

Iglano ga sprazni, in dene ga tam,
Kjer bil je in reče: Zahvalim se vam!
Anzelmu pešenko prevzame iz rok,
Jo vtakne v polikane line obok.