Zdaj sklene: Nu, Marta, en pišek je dost,
Pobožni moj striček izvolil je post,
On tak je obljubil, obljubam je zvest,
Na sanj kapitala so sanje obrest.
Tak z Bogam! Vi Marta posvetite zdaj,
Zatilnika stric de ne zlomi si saj;
Po stopnici doli ga spremite rah,
Za njim pa zadregnite krepko mi pah.
Pesem o ženski zvestobi.
Pospravili v pokoj merliča so dva,
Na potu tem pustim ne slično obá,
Ker stotnik je v boju slovesno končal,
In drugi, ki ta mu počitka ni dal,
Razbojnik na vislicah visi.
Na straži o temu, pokoja v nemar,
Prehaja se semtertje mlad suličar,
Je merzlo, vihari iz dalnih golín,
In ak mu iz vislice zgine zločin,
Bo moral za njega viseti.
Kapeli v pogrebni o stotniku tih
Žaluje supruga, in misli je zlih;
Je djala v življenju vse upanje nanj,
Zdaj hoče poginuti lakote zanj,
In s hišno — se ve de — ob enim.
Pa hišna ji reče: Me čujte, gospá,
Prisegla sim z vami, resnica je, da!
Le hvalite moža, žalujte za njim,
Priserčno bom rada soglasna o tim,
Pa lakota grozno me grudi.
Je bil — ako ravno postaren — galant,
Unet, vam udan, bolj ko iskerni fant,
Enaciga, res je, ne najdeve spet,
Ak bi obernile kraljestev devet,
Pa lakota hujši pritiska.
Razumim, občutim, izrečem na glas,
Je zguba velika in grenka za vas;
Pa vi ste še mladi, še krona ste rož,
