Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/359

Poglejte, poglejte, kak to mu diší,
In naju le lakota mane.

In on: Nu, tak jejtel imam za obá — —
To trem je dovolj, še ostajati zna,
Ob enim pa pijte, to slasti je vir,
Ja kadkada samši pomeljem za štir,
To verlo za glad mi pomogne.

In hišna, sopuh ki nagaja ji v nos,
En kosček pokusi, po temu pa kos,
Žvekaje v obličje pogleda gospó,
Ta pak ne omeni ničesar na to,
Ker lakota silno jo grudi.

Aj, žlahtna gospina, to tečna je slast,
Ste skusili, stradanje kaka je mast,
Kaj rajnimu možu koristi ta reč?
Za zdaj je zadosti, bi rekla, odveč,
Ker lakota peče okrutno.

Pristopi in on: Poskusite saj!
Pa ona overne — „Prisega!" nazaj,
In vonder ne sune od sebe ga proč, —
Ter — zgrabi za kos — ugrizne na moč, —
To v lakoti hipno pamaga.

Potem na kolena on pred njo zderčí:
Na zemlji vam slične lepote je ni,
Pa bodite pametni tud zanaprej,
Se spomnite name, odidem sedej,
In jutro gotovo se vernem.

Na stran zapodite živetija gnus,
Izrekši ljubezni pritisne ji vkus,
Ter šine do vratnic, odprè jih in ven, — —
Pa hišna izdihne vsa nagnjenja plen:
O suličar bistri in mili!

Omeni pa hišna še k drugimu več:
Ak bistro pretehtam to zmedeno reč,
Ga moram hvaliti; iz pustih je zmot
Naj peljal na pravo, uglajeno pot,
Ta suličar umni in mili.

Zapečena v lice in zmešana zlo
Ničesar gospá ne izreče na to,
Solzic namakajo obilno obraz