Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/360

Da čuti zaterto trepeči ta glas:
O suličar umni in mili!

Stražar pa pri vislici zunej stojí,
Se čudi, — — na stebru razbojnika ni:
Gorjé mi! večerja je zadna bilá,
Zibelka bo jutro mi palčica ta,
Stražarju nesrečnimu meni!

Nazaj prihití on: o mile žené,
Kaj bo mi začeti, za glavo mi gré!
Ga prašate, on pa razloži vse skup,
Gospó tak o temu prešine obup,
De zdihne: O ljubček nesrečni!

Pa hišna na to: Postojte! — Postoj!
Izmaknem iz te ga nevarnosti koj;
On naju otel je, vi veste gospá,
Prevdarite urno, ne čakati zla,
O suličar mili in dragi!

So vzeli mu mertviga, — to le je vse! —
Pa drugi je tukej, — ak volja vam je,
Izročive tega mu; — — rajni suprug
Tim kraju prileže se bolji ko drug.
O suličar mili in dragi!

In zvedlo ne bo se, kdo pazi to reč?
O mrazu pravica gre sama za peč.
Le hitro, le urno, na delo sedaj,
S koravdo de vislic previdimo kraj.
O suličar mili in dragi!

Razkrije ko mertviga suličar,
Prestrašen in ganjen zavpije kar:
Moj stotnik! — kaj ti si? — gotovo zares!
Clo denem na vislice z vetram te v ples,
Preserčni moj svileni stotnik!

Gospá pa pristavi: Kaj čakate nek?
Al čete overki de planejo vprek?
Le urno, le urno nevihti v okom!
Kar moč mi pripusti pomagala bom,
O suličar mili, mi dragi!

Pa on ji opomni: Ne gre, ne gre;
So manjkali roparju spredni zobé.
Berž kamen pobere gospina sirov,