Izbije merliču nekoljko zobov,
Priserčni ti suličar mili!
Zdaj skupno ga jaderno vlečejo von,
Pripnejo ga prosto na visle ko zvon;
Zapiha ko burja doline te vprek,
Dajejo košice satirični zvek
Ti pesmi o ženski zvestobi.
San Vito.
Po morju sim plaval petero skor let,
Berač se povernem kar bil sim popred.
Ni nade za mene, je upanje preč,
Od ure do ure nadloge je več,
Pomagati neče San Vito.
Nu, žena! sim tukej, ostanem domá.
Pa kako? Si krasno nališpana,
Vsa svila obleka je, kak jo doboš? —
To blagor je božji, preljubi mi mož,
Pomaga mi k temu San Vito.
Domovje to naše dodelano vse,
Tak čedno, — veliko, — prostorno, — kak je?
Kdo to ti nakloni, brez mojih zaslug?
To blagor je božji, predragi suprug,
Vse skup je naklonil San Vito.
In notri vse svitlo, vse polno omar!
Ta postlja polikana, druga vsa stvar,
In kak mi to dojde, povej mi od kod?
Vse blagor je božji, kar vidiš ondot,
Naklonil je vse — vse San Vito.
In ta fantalin, ki okoli skakljá,
Smehljaje ti ravno ročico podá,
Čigavo je dete, ak prašati smem?
Je blagor od Boga, resnično povem,
Mi dal ga je tudi San Vito.
Ne! brezdno in škrat! ta sok je preslan,
Rogati ta blagor mi pusti na stran!
San Vito al doli, San Vito al gor,
