In tudi enak de ne pride
Sim bral, to zapisano je.
Mnogteri tu misli, je krasna
Zvijača ta bila na moč,
Ki rad, če ne daljši, sej tako
Nam dolgo naklonul bi noč.
Povezati v mehe svitlobo
Želeli na svetu bi vso,
Ter trešiti v morje gerdobo,
Le de bi mogoče biló.
O tem pa nikar tugovati,
Okrogla je zemlja, se ve,
Istoku nasproti se suče,
Tam za-te svitloba izgré.
In pesnik, to pesem ki poje,
Je tehtal Evropo in svet;
On ve, govoricam o tminah
Ni ravno po čerki verjet.
Pravdni dan na Hvahinji.
Na Hvahinjo, oznani govorica,
Opravkam de prospeh slovesni da,
Prišla nekdaj otokov je kraljica.
Pridere skup naroda množina,
Mogočni de vladarki se priklanja,
In kar ukaže pično de speljá.
Dvorani, posli knežkiga nje stanja
Se trudijo speljati urno vse,
Kar le želí, al de želi se sanja.
Tesar med njim omenjati začnè:
Za ladjo v delu treba nam je dreva,
Povej mi, kje pripravno se dospè?
In ona: Glejte, meni se dozdeva,
De tisto tam v ogradu rabno bo,
Uzmíte ga, tak jenja vaša reva.
Sekira treska krepko koj na to,
Se zleče proč kar barki je ugodno,
Vlastnik zvečer zagleda ropa zlo.
On bil je kmet, le malo mi prirodno,
Scer mož pošten, Tahut imenovan,
In dom njegov duhovnim mesto shodno.
