Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/364

Sosede praša: Čujte, vam je znan
Hudobnež, ki je zlobno tu razsajal?
Soseski s tem izgled je slabi dan.

Ko zve, kdo je navodbe, vkaze dajal,
In njemu, ki je reven kmečki mož.
Za herbtam tak nevredno je nagajal,

Pred sodbo gre: Sodnik, ki sodil boš!
Kar smo kristjani imamo postave,
Al ni pregnan še škrat poprešnih goš?

Orí pretehta teh rečí težave,
H kraljici pošle urno posla pak,
Pred sodbo de pokliče zvezdo slave. —

Poslan izreče povabilo tak:
Odperte jutro bukve so sodivne,
Ti dojdi tje ko tožen drugi vsak!

Nasledni dan, ko dobe so zorivne,
Ko svit premaga, rosni mrak nehá,
Razjasnijo se v delji gore divne;

Še palme verh iz morja pih mektá,
Zasvetijo se sonca žarki rani,
Okroglej cel pregledati se da.

Je skupej vse, pozvani ko nezvani,
Na berdiču med njim sodnik Orí,
Odpirati ki bukve ravno kani,

Tesnoba je, nebrojno krog ljudí,
Na desni, na prestolju clo iz zlata,
Kraljica vsem je ljudstvu pred očmí.

Dvoranov tma, dovolj strežajev rata,
Pripravljenih speljati urno vse,
Toživca še zakriva množ košata.

Sodnik izusti: Sodba se začnè,
Kdor ima kaj, nej govori in toži!
Približa se Tahut iz množice,

In tožbo tak poredoma razloži:
Je raslo drevo hiše moje tik,
Življenja de mi blagostanje množi,

Ter druzih mi nakloni blagra slik.
Z obilnim sadjem me je preskerbelo.
Tak de o njim je bil razširjen krik.

Komur bi koli se potrebno zdelo,
Od les pregleda hiše moje krog,
Kdo vidi zdaj drevó mi tam veselo?

Stermi na kviško nage strehe slog, —
Okoli sončna, jalova praznota,
Krivice znak, ki ja terpim jo vbog.

Vernivši se sinoč do svôga kota,
In vidši mi učinjen tužni kvar,
Sprašujem kak me treši ta pomota?