Njih veličanstvu, in med nami vsakim,
Je znano de od tam do bregov teh
Pripravne ni vodé brodovju takim.
Na to poslan — usili skor ga smeh: —
Se motite, poglejte zemljovide,
Razločno je do-kazano na vseh.
Iz nemškiga v atlantiško se pride,
Zapadni ob Evropi voda je,
Delivši tud Alcida skalne zide.
In uni: Vjet si! Dim je tvoje vse!
Alcid je laž, ni bilo ga, ne bo ga,
Modrost veljá, te nove kvante ne;
Svarilba le za tebe v tim je mnoga.
Se vari nas, neverni kristijan,
Z novinam proč od našiga okroga!
Tak bil je sklep. Vam pa izid je znan,
Bahanje to pri Čezmi ni veljalo,
Kjer bil ponos je v dim in prah razdjan.
In vonder bi verjeti nam se dalo,
Korist de je, v somraku dvomnim biti,
De svitlo bi prezlo v obličje žgalo.
Zatorej k nam — ni žarka pripustiti.
Pristojni križ.
Popotnik nek primaha do višave
Življenja in pregleda drugo plat,
Unkraj nadjá cveteče se dobrave.
Že truden zlo on sede v cvetje trat,
Počival rad nekoliko bi časa,
Ugnanost koj posili ga zaspat.
Spomin prepoln nebeških slik in krasa
Se v čudnih mu dozdevah krog vertí,
Ne čuti več podsončnih rev ne glasa.
Krog sonca se mu lice božje zdi
Obnebje Boga svitle oblačila,
Tem zemlja rob, k' ozira vreden ni.
„Čuj, oče naš! ne bo mi tvoja sila,
Očitno ak razkrijem misli vse,
Zató mirú potrebniga kalila.
Naložen križ de slehernimu je,
To vem, in tud da ga nositi mora,
Le teže so napak odmerjene.
Tak je moj križ okrutna mi pokora,
Naloži mi kar zmaga moja moč,
Ta tare me ko padli name gora."
