In reče: Bolji bo, de ne! to vzeli
Gospodje bi zlo radi za dolžnost,
Vse krogoma bi celovati jeli.
Priduši se mladín, terdi zadost,
On hoče le na skrivnim poljubiti,
Nikomur to ne bo, ne strup, ne ost.
Pa mati misli: Mora on soditi,
Očetu gre pretehtati to reč,
Kar sodi on, to ima v zakon priti.
Zvečer ko scer se vsede mož za peč,
Prigodbe tek supruga mu razloži,
Pa vidi koj, de malo mu je všeč.
Čehljaje se besede še ne sproži,
Na vse platí pretehta cel izid,
In bolj in bolj zadrega se mu množi.
In misli: Teh ne zjasni lastni vid,
Ta stvar zadene druge kmete tudi,
Obračal to gospod bi koj si v prid.
Dnes našo, jutro želja se mu zbudi
Po drugi, in ta reč gre tak naprej,
Polagama de vso sosesko zgrudi.
Pokliče znance drugi dan tedej,
Razloži jim kar se je treba zdelo.
Kaj mislijo popraša jih poznej.
Pretehtanje je ta izid imelo:
„Močnejšimu ne dajati se v pest,
Če ravno vse brez prič bi se počelo;
Sodnik ti koj s prisego vjame vest,
De bilo ni, priseči le ne dá se:
Za njega, vse bi vpilo, je posest,
Razsodi ta že dvombo sama za-se!
Pravlica od Aleksandra.
Prebiram rad pisanja starodavne,
Ker moj za kljun novine niso več,
Sim že prestar, te niso mi naravne.
In marsikaj, kar je pred vekmi preč,
Se polasti vertečiga spomina,
Tak Ahasver, al pusti rajski meč.
Se včasih spomnim zapravlivca sina,
Tud Jozua, in Aleksandra clo,
Neskončna ki je zmir pravlic globina.
On sonce je nekdajnosti svitló,
Dosledno ki sedajno zna razbiti,
V prihodnosti sloveti mora zlo.
