serčnim objoku svoje dozdajne slepote, v kteri je iz človeške boječlivosti pred zasramovavcam keršanske vere svojiga mojstra zatajil, terdno sklene, po spolneni zapovedi Sultanu vse na tenko razodeti, kar njegovo vero in žlahto tiče, čeravno bi mu za življenje iti imelo. Tako v Boga zamišljeniga na enkrat čuden, iz bližniga zverinjaka šumeč hrup zadene, in iz globokiga zamaknenja zbudi. Gromsko rjavenje, divje lajanje, strašno tulenje se čuje, kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor de bi se medvedje, volkovi in risi za najden plen prepirali in klali. Zdaj se Lamprin spomni Sultanoviga povelja, na noge skoči, ter se vpoti z olajšano dušo urno proti cesarskimu zverinjaku.
Na zverinjaškim mostovžu najde Lamprin vikšiga vratarja v družbi njegovih hlapcov, ter ga po zapovedi praša, če je ris napitan. Vratar se globoko priklone, v prostrano okroglo dvoriše iz mostovža pod-se pokaže in reče Lamprinu, de nej le sam pogleda. Lamprin pobesi očí — strašen vid! — kaj zagleda? Krog in krog po pesku stojé divje, razkačene pošasti medvedov, šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvoriša obernene, na sredi pa sedi s pisanim gorečim pogledam vpijanen numičanski ris, s kervavimi sprednimi tacami raztergano truplo na tleh tišéč, v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moléč. Nahip Lamprin odtergano glavo spozná, spozna krasne oblačila semtertje raztrošene, in kakor od strele vdarjen zavpije: Hasan Kizlaraga!
Vikši vratar potem Lamprinu pové, de ga je Sultan zadniga bajramskiga večera k sebi poklical, de mu je ojstro zapovedal, prihodno jutro perviga po pitanju zverin prašajočiga poslanca med zverjake pahniti ter vpijanenimu risu prepustiti; de je pred nekimi trenutji ta krasno oblečeni dvorski velikan s tem prašanjem k njemu prišel; de je sicer neznano modroval, grozil in od nekake zmote govoril; de se mu je pa kljub opora potém zgodilo, kar se zdaj na dvorišu zverinjaka vidi.
Zdaj Lamprin razumi vse. Jasno mu vse na misel pride. On razumi, kaj mu je nameneno bilo; previdi, v kaki nevarnosti se Tamulija znajde. Kakor oplašen jelen iz ležiša plane, se proti Carigradu na pot podá in hitrejši, kakor bi sam bil upal, pred stermečim Sultanam stoji. Trepetaje mu razodene, kar je vedil, čul in vidil. Razodene, de mu je Tamulija sestra, de sta obá kristjana, de se le na videz mohamedanski veri vklanjata, de rajši pogineta, kakor zanaprej svojo vero tajiti, ter takó dalej do zadne pike, kar so naši bravci do zdaj od nju brali in sami vganili.
V zavzetju Sultan brez pogovora do konca pazlivo posluša. Potém se iz divana dvigne, proti Meki obraz oberne, roke križama na persi pritisne, ter s pripogneno glavo izusti: »Allah kherim!« — to je, Bog je velik!
Drugi dan Lamprin od Sultana v svojo stanico sledeče pismice dobi:
