In hlapcu, kot nikol poprej,
Prijazno seže v dlan,
Globoko ganjen ga gospej
Rekoč pripelje v stan:
""To dete z duham angelskim
Dobroti vaši izročim!
Smo bili hudi misli vdani,
To dete Bog nesreče brani.""
Raj zgubljen.
Posekan hrast leží na tleh,
Dva pridna, mož in žêna,
Se trudita o njemu v speh,
Zagojzda je vsajêna.
On s kicam bije tresk na tresk,
In udri, udri, plesk na plesk,
Derva leté iz njene rôke,
Verstivši v sklade se visôke.
"O Jeva! mati vsih nadlog!
Začnè tožliva Mina,
Tvoj dar so žuli naših rok,
Tvoj dar je bolečina.
Sladak je jabelček, je res,
Na mestu tvojim vonder jez
Bi se ne bila kači vdála,
Skušnjavki figo pokazála."
""Odam, Odam je pnoža stric,
Kaj ona? Luka pravi,
Odam je kriv, de kmeta kic,
Drevó in cepec davi.
Drugač bi ženo jez nažgal,
Klofute cvet za úh' ji dal,
Iz ust izbil ji dar malika,
In z njim še kakšen kos jezika.""
To čuje imeniten knez,
Grajšak na tistim kraju,
Smejé pristavi: "Škoda res,
De nista bila v raju!
Vse bolji bilo bi za nas,
Ne belil bi otrok nam las,
