Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/52

In verha vtolaži se brezden pust,
V globini le tuli vihar,
In žalostno čuje od ust se do ust:
Bog s tabo, zgubljen si, pogumen plavar!
In dalej in dalej zgubí se tulenje,
In strašno mudí se pritoka vernenje.

Če veržeš krono v kernico letó,
In rečeš: ki krono mi dá,
Nej dene na glavo jo, kralj nej bo!
Ne mika me dar, mi ne gane željá.
Kaj ta globočina tuleča zakriva,
Ne ve pripovedati duša živa.

Mnogotero barko so trešili not
Valovi v pozrešen okraj,
Po so pridervili raztergan hrod,
Razbito jamboro iz brezdna nazaj.
In bliža se bliža vihre veršenje,
In hujši in hujši vertinca šumenje.

Valí se in herka in vrè in kipí,
Kot vode in plamena hlap,
Do neba brizgaje se megla kadí,
Neskončno pritiska za slapam slap,
In kakor bi v dalnim oblaku gromelo
Jih bluje rjovevši peneče žrelo.

In glej! iz krila kipečih kališ
Dviguje se belo ko sneg,
Zasveti se rama in tilnika bliš,
Marljivo poganja in krepko se vprek,
In on je, in suče veselo z levico
Oteto kupo nad jadno kernico.

In zdihne globoko ter diha na moč,
In kviško obrača očí,
Razlega se v množici glas krikajoč:
On živi, otet je, vderžalo ga ni!
Iz groba, iz morske globine šumeče
Je verli prinesel oserčje živeče.

In pride — vriskaje ga truma ospè —
Pred kraljem poklekne v prah,
Ponudi mu kupo v obilnosti slè,
Kralj hčerici migne prijazni rah,
Ta z vinam nalije morečim jo jako,
Mladenč pa h kralju oberne se tako: