Uvodivna.
Pesmi smo, pohlevne male,
Tihe duše rahla stvar;
Ne prepuste, ne prezale,
Sličnočutnim šibki dar.
Voljno vsi nas poslušajte,
Govorečim gre pozor!
Poterpite, če se hválimo,
Brez pomerde, ak se šalimo,
Nekda je govoril, znajte,
Grekam clo, – da! žabji kor.
Večidel smo stroge, tužne,
Značaj nam je britki stok,
Včasih ojstre, nikda kužne,
Vas ne žali zdih in jok.
Naš roditelj, tertosadnik,
Sam iz lastne skusbe zna,
Rozge, ki spomlad se jókajo,
Kmetu pridnim žep nažókajo,
Tak razumi vinogradnik:
Solza v sklep veselje da.
Ena nas je Boga hvalna,
Ta je glavna za ta ples,
Nekatera pak je šalna,
Kako zajde taka vmes? —
V igrokazih starodavnih
Gre pavliha smerti vštric;
Tako pesmi me smo vredjene,
Od žalivih žalne slédjene,
Krive so družice ravnih,
Ima vsaka svoj poklic.
