Kakor kri
So nebesa,
To žarenje dneva ni!
Ceste stresa
Divji hrup!
Puha hlup!
Kviško kviško plam se dviga;
Na široko liže, vžiga,
Urniši od vetra šviga,
Kot iz pečniga oboka
Zrak žarí, tramovje poka,
Strop se vdere, okno zije,
Dete plaka, mati vpije,
Stok živine
Iz dertine.
Dnevu svitla noč je enaka,
Vse letí, prenaša, skaka
Po verigi rok do meha,
V skušnji speha,
Vedro têče, v lok visoko
Brizga voda na široko.
Piš prituli zdaj globoko,
Ko vihraje iše plam.
Ta objame žita hram,
Skednja preverši prostore,
Slemena zdrobí podpore,
Kakor de bi htel puhteči
Bega silniga v oblak
Sabo vzeti zemlje tlak,
Zrase kviško več in veči
Žar orjak! —
Upa nag
Človek božji sili jenja,
Križem roke premoženja,
Ves oterpnjen, gleda konc.
Prah in sip
Je domovje,
Divji vihti prosto rovje,
V pustih linah okenj biva
Groza bleda,
In oblak nebeški gleda
Votlo not.
Enkrat še
Na goriše
Krasne hiše
Gospodar se zdaj ozrè —
Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/61
Stran je bila lektorirana