Vesel si drugo stanje iše;
Če ognja rop je blago lih,
Tolažbe slast mu serce greje,
On druge glave svojih šteje,
In glej! ne manjka nihče vsih.
Zemlja rudo je sprejela,
Srečno je kalup nalít;
Bo li, uma prid in dela,
Lepo prišel zvon na svit?
Če je napak liv!
Če je bron snetiv!
Upamo, in ah! zna biti,
De nas tuga kmalo vhiti.
Mi nedru blage zemlje upno
Izročimo iskusti stvar,
Izroči zernje jak ratar,
In upa, de bo klilo skupno
Po volji božji v blagodar.
Še drajši seme v zemlje krilo
Polagamo gorečih tug,
In upamo, de zelenilo
Bo v lepši cvet iz praha trug.
Votlo v turnu
Klenka bron,
Smertno pesem
Poje zvon.
Žalostno z glasovi temi
Potnika na zadni cesti spremi.
Ah! zaročnica je draga
Žena zvesta, mati blaga,
Ktero tmin pošast nemila
Zmakne možu zdaj iz krila,
Iz objema nježnih det,
Krasnih kakor lilje cvet,
Ki v naročju zvestim so
Rasli v radost materno —
Hiše rahla vez, ljubljiva,
Je na dvoje vekomaj,
V černi zemlji, ah! počiva
Hiše zvesta mati zdaj,
Mične roke so se skrile,
Nje skerbí ni sence clo,
Vladala na mestu mile
Brez ljubezni tujka bo.
Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/62
Stran je bila lektorirana