Kdo je mar?
Zagromimo: Čast očine,
Scer slovenski oratar!
Pohlep oslepi.
Gredoč iz Indje v Bagdad, kraj víra bistriga,
Abdála v hladni senci počiva rahloma,
Kamél se pase krasnih okoli šestdeset,
Imetje vse njegovo, dobički raznih let.
Po ravno tisti cesti en derviš dojde tje,
Pozdravita prijazno, poprašata se vse,
Nasprotno si povesta od kod, in kaj, in kam,
Ter sedeta k obédu pri viru skupej tam.
Vživaje govorista o zvedbi ti in ti,
O ribci gospodični, o mertvi deklici,
O vertih zlatoplodnih, o konju orlu clo,
Na zadnje derviš reče: Poslušaj še letó!
Od les le malo delje stoji začaran grad,
Zlatnine, dragocenstva je not neznan zaklad,
Ko bi obložil tvoje in sto in sto kamel,
Bi komaj znati bilo za list iz kupa otel.
Vsi kralji tega sveta berači so o tem,
In glej! jez blaga tega na kupe vzeti smem;
Alj enkrat le v življenju, osoda taka je,
Se činu roke moje ta čuden grad odprè.
Abdála vès osupnjen posluša ta govor,
Kot môra duh pohlepa mu sapo vzame skor:
Oj brate, zdihne, brate! oj derviš golozlatl
Ti umna, bistra glava, odpri mi čarogradl
Osreči me, vtolaži mi serca mik bodeč,
Le šestdeset tovorov naložil bom, ne več;
Jez nehvaležen nisim, ne misli tega mar,
Kamelo eno, brate, obljubim tebi v dar.
Ti pičlo mi nameniš, mu un odgovorí,
Plačilo to primerno poslužbi taki ni;
Presodi ceno blaga zedinjeniga tam,
Na tisuče kamel je en tovor vreden sam.
