Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/82

Kot plena gladen orel iz kviškiga na rop,
On plane v grad in grabi pervine krasnih kop.

Nebrojno cul nabaše in tako naloží,
De grozne teže herbet živini se šibí;
Pri delu mu pomogne merljivo derviš moj,
Skerbivši bolj za njega ko za dobiček svoj.

Potem še enkrat verne se derviš tiho v grad,
K posodi krasni stopi, pokrov prizigne zlat,
Iz nje potegne malo leseno škatlico,
In varno v gibah suknje na sercu skrije jo.

Storjeno to opravi zarôtbo kakor pred,
O tresku in gromenju grašina zgine spet,
In kjer slovela ravno sta grada kras in svit,
Kipí v podnebje skale sirove pusti zid.

Zdaj veržeta prijatla o blagu vadle v prah,
Ter ločita kamele po kazi pik na mah,
Kardela polovino si vzame skerbno vsak,
In k viru hladne sence oberne svoj korak.

Tam dervišu zahvali Abdala se v slovó,
Veliko govorivši ga k sercu stiska zlo,
In ko se mu prijazno v spomin priporočí,
Se v Bagdad gor oberne, v Balzoro un hití.

Pa komaj tri lučaje naprej korači ta,
Ko glada sin nar hujši, zavist obsede ga:
Bogastvo tako derviš — on misli — čemu mar?
Nej se posti, nej moli! kaj dela drugim kvar?

In urno se oberne, spusti za njim se v tek:
Postoj, postoj, prijatelj! na moč požêne vek,
Poglej, nar drajših meni kamel si vzel deset,
Očetovo poroštvo, osode moje cvet.

Ah I taka zguba peče, ko strup otroka sklí,
Če ima serce moje, gotovo ga umorí;
Ko hčerice jih ljubim, ko majke jih častím,
Daruj mi jih, pri Bogu! do smerti scer zbolím.

Ne delaj greha, brate! pristavi derviš jak,
Izvôli drage svoje, jih uzmi, če je tak!
Jez tvoje smerti nečem za vsih kamel derhal,
Življenja rajši blagor bi v duhu tebi dal.