Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/88

V nadzračnim oceanu zdatno
Če množim svete vse stokratno
Z milijonmi druzih — in če to
S teboj primerim, derzen zdenja,
Je komaj male pikce tenja,
In jez o tebi — nič celó.

Clo nič! — Pa v meni ti bleskuješ,
In z veličanstvam svôh dobrot
Ti sebe v meni obrazuješ,
Kot sonce v mali kapli vod.
Nič! — Pa življenje v meni snuje,
Na kviško vedno me dviguje
Nesitih želj nekak občut;
On biti mora, duša pravi,
Prevdarja, misli, sklepe stavi:
Jez sim — tedaj in on je tud.

Ti si! — priroda oznanuje,
Pričuje to mi serca krič,
Razum me tega uveruje,
Ti si! — tedaj jez nisim nič!
Vesoljnosti kolence mično,
Postavljeno v sredíno dično
Verige krasne člen sim tvoj;
Kér jenjal si stvarí telesne,
Kér duhe si začel nebesne,
Si konce zvezal ti z menoj.

Vezilo svetov tak letečih,
Mejnik telosostvarenja,
Sredinopičje vsih živečih,
Začetna čerta božestva,
Gromovju z umam ukazaje,
S telesam prašno prenehaje,
Sim car, in rob, in červ in bog —
Pa tako čudovitno bitje
Od kod je prišlo? Jasen svit je,
De ni storitba lastnih rok.

Iztok življenja! Blag daritelj!
Ti duše moje duh in car!
Izdihljej tvoj sim, o živitelj!
Modrosti tvoje slavna stvar.
Pravici tvoji voljno bilo,
De smertno brezdno prehodilo
Nesmertno bitje moje bi;
De v smertnost je moj duh ovil se,