In skozi smert bi povratil se
V nesmertje tvoje večnosti.
Razmotrenju de duše moje,
O večni Bog nerazumljiv!
Mogoče ni clo sence tvoje
Načertati, moj čut je živ;
In kér dolžnost je slavodatka,
Vmerjočim pa krepost le kratka,
Drugač ne morem te častit',
Ko serce dvigati do tebe,
Pozabiti v stermenju sebe,
In blagodarne solze lit'.
Novice bravcam ob novim letu 1847.
Quia aedificabit Dominus Sion et videbitur in gloria sua. – Ps. CI. 17.
Leta tekočiga daj vam sreče obilno previdnost,
Mé pa Slavenje opor živo naložimo vam!
Vsiga opáz priporočimo scer, čuvanje marljivo,
De se deležnika vsak zgodna napredka storí,
In domovini se lik pomnoži do sončniga bleska.
Gani se! komur je mar zahvale prihodniga vnuka,
Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodú,
Ako bolí vas ošabnih besed ostrupeno žêlo,
Vam če slavenske kerví v sercu pretaka se žar,
Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čêlu.
Bodi rečeno v spomin, osobam enako narodi
Glas pridobijo si dik, trud je in djanje pogoj,
Djanje in trud, velike močí, ne zapeljeta nikdar,
Hrabro premagata vse, dvombe, pomude, zavid,
Vražnika serd in čert, soseda počasno pravico.
Dajal je slave imé – o čujte junaki Slavenje!
Sužnimu trôpu Zapad, ko ga je blagu prištel.
Kažite mu, de slava je čast nar viši pomembe,
De imenuje po njej čverstiga muzga se rod,
Ki se primerjati sme nar boljim od veka do veka.
Svoje pomote si svest, o temu ni dvombe, bo zadnič
Vse kar je vašiga vam serca veseliga dal.
Trikrat je svet krivičen, je slep, se zdrami v četerto,
