Trojno poverne potem dolge z obredi nakrat,
Samo de vrednosti svit o njemu zmagljivo zasije.
K njemu pa hoče se del, se hoče zaúpa v premožnost,
Tudi gorečih besed, kadar očestvo veljá;
Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre,
Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam,
Ino ne motite se, če pisano gleda protivnik.
Nihče ne skrivaj plah osod posodila nemarno,
Zvesto oberni v obrest krasni Gospodovi dar,
De te trepet ne zvije in strah ob uri prašanja,
Ino prihodnih dni pravda ne sodi te zlo,
Hlapca nevredniga v noč pozabljenja vedno zavivši.
Ko se pokaže ti svit v obudu visokiga zretja,
Bodi besede oblast, bodi umétnosti plod,
Urno prikaz vtelesi in daj ji lice slavensko,
Samo de prava je, glej! ter bo gotovo v korist,
Misliti nihče nikar, de to ali uno je prazno.
Kad imenitnika dom, al cerkve se zida poslopje,
Treba je mnogo rečí, prid ne pokaže se koj;
Kamenja, rud, železa, opék, orodja je treba,
Giblenja splohniga rok, vodbe prebrisanih glav,
Dobre namembe povsod, de mojster opravke doverši.
Tudi naroda otés je slavniga čina poslopje,
Serčno tesači tedaj, strežniki dvignite se!
Žile odpri globočine rudar, ozrí se po zlatu,
Jekla ne zabi o tem, cene junaške je znak;
Scer pa izročimo vse Velikimu Mojstru višave!
Ne sodi
Hiob – glava 38. 39. 40. 41.
O ti, ki slep osod vladarja
Dolžíš krivíc, posíl in kuj,
Kak Jobu on iz tmín viharja
Govoril je, v trepetu čuj!
Gromovja hrum potihne plašno,
Begoči čas pozabi tir,
Ko nagloma pokliče strašno
Sledečih slov ga v jak prepír:
