Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/98

Davúd pa v dlan ročice stisne njene,
In žalostno po kratkim molku sklene:

"Vidim, vidim! ti se anaš,
Ti povračbe ne poznaš,
Potnika s pogledi panaš,
Ter ga v plen hajduka daš.

Vidim, vidim! čas doteče,
Zadnja ura bliža se,
Draga me oteti neče,
Hujši od hajduka je.

Verta tik sim serce svoje
Dal za rožo eno ti,
Verta tik zdaj rože tvoje
Pile bodo mojo kri.

O, plačilo! Bog presodi!
Kvar za dar mi vračba je –
Odpustim ti, srečna bodi,
Moja smert ne grizi te."

Nastazija trepavnice ne gane,
Brezdušen kip Davúdu skor veljá,
Molčanja mrak mu skriva strašne rane,
Katerih zdaj nje serce trepetá,
Potem na krat ko serna kviško plane,
Iz rok mu zmakne puško nagloma,
Ter v izbico očetovo podá se,
Po perstih gré, in sapo vleče na-se.

Tu Sava jak na vajšnicah počiva,
Kot prerok svet pokojne duše spí,
Na persi rah mu visi brada siva,
Oglavja tik začaranca sloní,
V trenutju to premeni ročna diva;
O djanju tim se Sava ne zbudí,
Le strese se, obervi v lok zavihne,
In "Jezus Jezus" dvakrat milo zdihne.

Devica pak Davudu plen izroči,
Od muhe ta do pete skusi vse,
Nasloni bat, okroglo v cev zatoči,
Odprè celín, smodivnika naspè,
Na ponvi krov zatisne, ter se loči
Dovoljen od trepeče deklice;