Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/99

Prihodno noč verniti se obljubi,
In prime pas in urno v mrak se zgubi.

Davúdovo pa puško Sava vzame,
Poznavši ne potehta je rekoč:
"Obilnost lét zares me tréti jame,
Poteži se orožje skor čez noč,
Alj trešiti v prepad neverne zmame
Imela bo ta roka zmír še moč." –
In sledno noč na oknu pas je zvesto,
Pa kaj je to? Davúda ni na mesto.

In glej! prepad neviht in vojsk odprê se,
Nasiten je strahú vostinski zrak,
Strupen vihar nevernih trum napnê se,
Vojšakov drê iz Bozne siv oblak,
Kar verje v križ pobije in raznese,
Kopito kónj poruši znak in tlak,
Vostinji, glej! derhal se divji bliža,
Nar lepši Turk, nar hrabriši ga viža.

Kot oriplam obrača puško krasno,
Opanjen je nje bleska vsak zavzet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bleši se peta jasno,
Kot beli sneg svitlobe sončne vnet,
Od bata visi gostih čopov troje,
Iz čistih svil rudečorožne bóje.

Na konju zad pričuje v sivi koži
Nje silo tma ušes odsekanih,
Viharjeve hitrosti ta se množi,
Zamorcov pet merjočim reže jih,
Kér komaj on jeziček puškni sproži,
Je sprožlej tak peterim zadni dih.
Kot pajčine predrê stvarí kovane,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.

In Sava beg vostinske vse junake
Pokliče v bran sovražniku nasprot,
Postavi vred pred mestam trume jake,
Opomni jih premage prejšnih zmot;
Nastazija, de vidi zgodbe take,
Se v izbico podá, nad hišni žlod,
In kér od tam gibanje vse pregleda,
Ji v sluh gromí sovražna ta beseda: