De oblik mi ne okreni,
Scer iz groba prigromim,
Poteptam, kar on premeni.
Pisal sim po šegi stari,
Novih slik me Bog ovari;
Po prevdarku sodim tak,
Iz novin grozí mi spak,
Vse premembe so le kvari.
Nove šege so nevarne,
Priča temu zgodba je,
So v začetku zreti žarne,
Tmina pak jih koj požrè,
Zapustivši svetu marnje.
Svojo vsak častíti zna,
Žamet ji v obleko da;
Jo nališpa ko nevesto,
Kdo pa čisla jo za zvesto?
Malo-ktera obveljá.
XXI.
Ako spava, bodi zdrava,
če me skuša, nič ne dé.
Prešern.
Citre v roki tiho hodim
Krogo hiše svoje drage,
Po občutkih serca brodim,
Krožil rad bi viže blage,
Kih prijetne milki sodim.
Bile scer so ji zabava,
Dnes se dolgo obotava,
K oknu ni je, kaj pomeni? —
Nej le v prid mi trude ceni,
Ako spava, bodi zdrava.
Skazalo se zadnič bode,
Kako zvesto de jo ljubi
Pevec, ki pod oknam gode,
In nje serce žarno snubi,
Ne prevdarši lastne škode.
Ak zbuditi up se sme,
Mojih sanj de muke zve,
De me v sercu ne sovraži,
Le šalivo micno draži,
Če me skuša nič ne dé.
