Tode ko knezi namenjo se biti,
Morajo hlapci se za-nje moriti,
To je po redu, pravico to dá.
- Drugi kor. (Behemund.)
Samima skerb,
Zakaj se kervaviga
Serda borita! Meni ni mar.
Mi le ju varjemo sil in viharja;
Nima poštenja, ni verli bojár,
Ki zaničavati da gospodarja.
- Celi kor.
Pravo! in varjemo sil in viharja!
Nima poštenja, ni verli bojár,
Ki zaničevati dá gospodarja.
- Jeden iz kora. (Berengar.)
Čujte me, kako pri sebi sim sodil,
Ko sim tak simo nečímerno brodil
Med valovjem visoke pšenice,
V blodnje zamišljen domače krivice.
V serdu prepira nam bistril ni
Umen pogovor omandjene glave,
Trápila nas je razpaljena kri.
Niso li naše te krasne dobrave?
Kinčeni z grozdjem ti bresti zeleni,
Niso li našimu soncu rojeni?
Alj bi ne mogli neskerbnih zmir
In zadovoljnih se dni veseliti,
Blaga igraje obilno dobiti?
Kaj se preganjamo v boju serditi,
Tujiga roda sledivši poklic?
On do te zemlje nima pravic.
Prišel na barki je morski beživno
Od zahoda zarečiga;
Mi smo begúna sprejeli gostivno —
Naši prededje, že stara je ta —
Zdaj pa podjarmeni delamo tlako
Kodu tim tujimu, sužnim enako.
- Drugi. (Manfred.)
V srečni deželi, zares je, smo mi,
Sobice ob nebu plavaje jo gleda
Milo iz vedno prijazne vedrine;
Mi bi zamogli veselo živeti,
Tode ne dii se sovražtvu zapreti.
