Popolnoma obilnost sreče svoje.
Do tega dné po sili mogla sim
Deliti serca radostne občutke;
Pozabiti sim sina enga mogla,
De bliže sim se drujga veselila.
Ah, materna ljubezen je edina,
In vedno dva sta sina moja bila!
Izrecita, alj smem brez trepetanja
Prepustiti se serčnimu nagibu?
(Manvelu.)
Ko roko stisnem bratovo prijazno,
Ne zasadim li žela v persi tvoje?
(Cezaru.)
Ko serce sitim njega ogledaje,
Ne ranim tebe mar? Bojim se, de
Bi clo ljubezen, ki jo vama skažem,
Ne vpalila togote vajne hujši.
(po dvomljivim gledanju tega in uniga.)
Kaj úpati, povejta, smem od vaju?
Recita, s kakim sercam prišla sta?
Alj stari čert, neúgasljivi, v persih
Prmesla sta v očetovo pohištvo,
In zunaj pred poslopjem čaka boj,
Kervavi spor, za miglej le obujzdan,
Glodaje berzdo škripajočih zob,
De zdajci ko zapustila me bosta,
Razklene se goreče zlobe vnovič?
- Kor. (Behemund.)
Mir al prepir? Še kobre so skrite,
V krilu prihodnosti tamno zavite.
Prej ko odidemo sklenita jo,
Mi za oboje pripravljeni smo.
- Izabela(gledaje množico krog.)
In kaka družba, strahovito bojna!
Kaj čejo ti v tem kraju? Alj pripravka
Se v teh dvoranah boj, kervava bitva?
Čemú ta trop neznan, ker mati serce
Otrokam svojim razodeti hoče?
Saj strah je clo v naročju maternim
Kovarnih zajnk, lažniviga izdajstva,
De herbet si zavarjeta skerbljivo?
O, te derhali divje, ki so z vama,
Ki nagli hlapci jeze vajne, niso
Prijatli vama! Ne! — Ne mislita,
