- Drugi. (Berengar.)
Tud po ropu, kakor nam je znano,
Si je rajni ženo osvojil,
Žensko v prejšne vezi zamotano,
Zbral si jo njegov je oče bil.
In preded nevslišane preklimbe,
Grozovinsko seme zlobnosti,
Na krivično postljo zadervi.
Brez imena strašne čimbe,
Černe pregrehe zakriva ta dom.
- Tretji. (Kajetan.)
Res je! — Začeto je bilo sirovo,
Slab za prihodno je taki spomin;
Znajte, pod soncam mašuje gotovo
Zlobnosti divje se sleherni čin.
Ni le naklučenje slepo zadeto,
De sta se brata preganjala v smert,
Materno bilo teló je prekleto,
Morala bor je roditi in čert.
— Tode molčimo! Ne blêsti sodivno!
Ker Evmenide snujejo skrivno;
Obžalovati je čas nesrečo,
Kadar jo gledamo v djanju grozečo.
- (Kor odide.)
Igrališče se spremeni v ogrado. Razgled je na morje. Iz vertne
- stranske dvorane nastopi
- Beatrica.
Na vse strani oziraje se nepokojno sem ter tje hodi. Nakrat postoji
- in pazno posluhne.
O ne! ni on. — Le vetra sapa hladno
Med vejami cipresnim tje šumí,
Nagiba že se sonca žar zapadno,
Prijatelja, gorjé! nazaj mi ni,
Napada me samote groza jadno,
Netrupno clo tihota me plaší,
Vse krog in krog ničesar ni zazreti,
On tu pusti me tuge konec vzeti.
In mesto tam, naselbe mergoleče,
Doní nasprot kot reke sterma jez,
Slapovje morja, merčno tesne ječe,
Derví na breg valov gromeči ples,
Natvora vse strašila skupej zleče,
