Omamljena trepečem reva vmes,
Tje pihnena v neskončni širokosti
Se clo zgubim, kot list z drevesa v hosti.
De izbo, ah! sim tiho zapustila,
Živela sim brez muk in mika v nji;
Ko tratni vir je duša mirna bila,
Slobodna želj, ne prazna radosti;
Popadla zdaj me je življenja sila,
Nasprot mi svet orjaško past moli;
Poprejšne vse vezila sim razdjala,
Ginljivi se zarotbi v igro dala.
Kje bila je pamet,
Kje moja modrost?
Otrapila clo me
Je divja norost.
Razdjala sim snage
Diviške oblek,
Sim prag prekoračila izbice svete!
Je vraža globine zmotila me klete?
Z možakam utečem,
Podam z upelivcam se grešno na beg.
O, verni se ljubi!
Kje nek se mudiš? Oprosti, oprosti
Dvomečo mi dušo te ksavne britkosti!
Morí me bolest,
Z ljubeznijo bližno pomiri mi vest!
In kak bi se edinimu ne vdala,
Ki v pušbi mi prijazno bliža se?
Na tujim clo sim sama dvomno stala,
Kér zgodaj že iz brambe materne,
— Ne dajo se razviti zagrinjala —
Me pahnula osoda ojstra je.
Le enkrat sim jo vidila premilo,
Skor zdi se mi, da sanje vse je bilo.
Tak rasla sim v ozidje zakopana,
Med sencami žarú edini znak,
Tu stopi on na trate samostana,
Kot angelj mil, ponosen kot junak,
Beseda ni za moj občut mi dana,
Neznan je bil, neznan ko drugi vsak,
In vonder koj, kot kaplja v kapljo šine,
Mi čut se vžge, de žgati več ne mine.
Odpusti, daj! prekrasna mati mila,
De prihité naklombo pridših dni,
