Si srečo sim po svoje izvolila,
Iskana ne, je sama prišla mi.
Jeklen oklep predrè ljubezni sila,
Clo Perzejev je grad oviral ni;
Bi hotla se v Atlant stermeči skriti,
Me tudi tam perutni konj dohiti.
Kar bilo je, za to se več ne zmenim,
Minulosti vezil odrečem se,
S pozabljenjem pretekli speh zasenim,
Naprej, naprej zbujeno serce vre,
Ljubivši le ljubezni blagor cenim,
Nar višji slast ljubezni sreča je;
Se čisto s to namembo zadovolim,
Za drugo vse ne pitam in ne molim.
Ju ne poznam, i nečem ju poznati,
Ak morala slovó bi tebi dati,
Ki bila sta in oče mi in mati.
Uganjka biti vekomaj želím,
Zadosti vem, de tvoja sim!
(Poslušaje.)
Čuj, besede mili zvek! —
Ne, o ne! le daljni jek,
Morja klaverno šumenje,
Ki o bregu tje verší;
Ljubi moj, moj dragi ni!
O gorjé mi! kje mudí se?
Studno le pertí grozenje!
Bolj in bolj se
Sonce niža, zmir tihejši
Je samota, — težji, težji
V sercu je! — Zakaj ga ni?
(gre skerbno nekolikokrat semtertje.)
Iz ograje verta tega
Več koraka ne storim.
Studna groza me je zvila,
Ko stopiti v bližno cerkev
Sim prederznula se bila,
Ker me gnal je silni mik.
Živo v živim duše moje,
Ko sim čula zvon de poje,
Kleknuti pobožno tje;
K Božji materi moliti,
Nisim mogla se vbraniti.
Ah! če vidil kdo me je?
