Pogrebnica odpeta mi veljá,
Poginule bo veje vse naroda,
Ni glasa več, odmev na njo de da.
Pristopi smert! Doveršena osoda!
Očetje vas — posledni — vreden sim,
Zakliče grom! — končana je nezgoda. —
Obernjen proč, ne daleč tam stojím,
Glavó zavito v gube zagrinjala,
Glas hrípanja poslušam in molčím.
Polagoma, ko sapa je zastala,
Posledni zdih gergraje jenjal je,
Nadgrobniga se lotim počivala,
In speljem kar naročil mi je vse.
Pregnani kralj.
Je v Grecji bil nekdajne stare dobe
Razumen kralj, bogat, in zlo češen,
Mogočen, strog, brez madeža in zlobe.
Omika sina mu je živ namen,
Iz uka ko ga modri pripeljajo,
Terdé de je do zadnih pik zučen.
De skusi al učeni prav imajo,
Ukaže nej nanosi se blagá,
Vlastnika pak de sina prispoznajo.
To pričo vsih slovesno v dar mu da,
In zraven mu izreče te besede:
V porabi le tvoj lastni um veljá!
In drugim: Sin po svoje nej se vede,
Le pazijo na njega dobro nej,
Povejo pak očetu vse zaprede.
Tak teče čas, kot vada je, naprej,
Enkrat se jim približa karavana,
Iz iztoka je prišla ravno zdej.
On meni se z gospodam, kim je vdana,
Sim kupec ja, mu ta odgovorí,
Vsa moja je ta roba tuki zbrana,
Prislužek moj, izid marljivosti,
Mi dati ni nikomur zanj zahvale,
O tem ko se mnogter dolžan mi zdi.
Mu reče druj, pobit skerbí in žale,
Neprašan bil on rajši bi ostal,
Tičas ko v tla očiíso se vpirale:
"Sim Sirski kralj, — pregnan, — sim tak ravnal,
De mnogo stisk narode je zadelo,
Vse krivi me, nagib de ja sim dal."
