- Izabela.
Poslušajte račun molčanja môga,
Začujta kak de setva prejšnih časov
Današni dan veseli plod rodí.
Fantiča sta še šibka bila vidva,
Že žalostna ločila vaj je svada,
Ki nikdar se nazaj ne verni več,
Budivši v sercu staršem skerb in tugo.
Tu sanja se očetu nekidan
Izredne viže. Zdelo se mu je,
De vidi iz zakonske postlje svoje
Dve lavrovi drevesi krasno rasti,
Z mladikami se gosto prepletaje.
Med njima pak je nježna lilja klila.
Ta v plamen se premeni in dreves
Košate veje, ter tramovje vžgavši,
Divjá okrog, poslopje celo krasno
Nevtegoma v neskončni žar zavije.
Prikazni te prestrašen po pomembi
On Araba popraša zvezdoznanca,
Ki serčni drug in prerok mu je bil,
Milejši mu kot meni je dopadlo.
Ta zvezdogled mu tako sanj razjasni:
Ak mojega telesa plod bo hčerka,
Mu sina bo obadva pomorila,
Zarod njegov bo ves končan po njej. -
In jaz rodim in hči je bilo dete.
Zdaj oče da povelje grozovinsko,
De potopí otrok se naglo v morju.
Neusmiljen sklep sim jaz ovreči znala,
In s pomočjo mi zvestiga clo hlapca
Deklini sim življenje ohranila.
- Don Cezar.
O blagor ti in tvômu pomočniku!
Soveta, da! ljubezni ne pomanjka.
- Izabela.
Pa ni me le ljubezen materna,
Krepkejši glas k otetbi me je tiral.
Tud meni je sanjalo se prečudno,
Ko dete to pod sercam sim nosila.
Igrati vidla sim deklino v travi,
Tak lepo kot je lep ljubezni bog.
Nakrat iz gojzda ravno vjeti plen
Leon prinese v žrelu še krvavim
In položí ga k deklici prijazno.
Po zraku pak priplava orel siv,
