- Diego.
Zamorska ladja roparska je bila
V zalivu nekim blizo samostana.
- Don Cezar.
Viharja se mnogtero jadro reši
V zalive tam. — Kje ladja zdaj bi bila?
- Diego.
Razpetih jader vidili so jo
Bežati dnes ob zori v morja deljo.
- Don Cezar.
Se govorí od druziga še ropa?
Zamorcu ni enojni plen dovolj.
- Diego.
Goveja čeda, ki je tam se pasla,
Odgnana je po sili bila včeraj.
- Don Cezar.
Kak roparji iz nedra samostana
Zavarvano umaknuti bi mogli?
- Diego.
Ozidje verta samostanskiga
Po lestvici se lahko prekorači.
- Don Cezar.
Kak pride pak se v skrivne izbice?
Pravilo je pobožnim — ojstri strah.
- Diego.
Ki še z obljubo niso vezane,
Sprehajati se smejo tudi zunaj.
- Don Cezar.
In se je te slobode dostikrat
Poslužila? Le to mi še povej!
- Diego.
Večkrat po vertu sama je hodila,
Verniti se le dnes je pozabila.
- Don Cezar.
Ak prosta je bilá dovolj za plen,
Je znala tud pobegnuti slobodno.
