- Don Manvel (za-se.)
Kaj delam tu treptaje dvomb in straha?
Gotovost čem in svit imeti urno.
(hoče oditi.)
- Don Cezar (vemivši se.)
Počakaj, brat; jaz urno s tabo idem.
- Don Manvel.
Ne z mano, ne! Nobeden mi ne sledi!
(urno odide.)
- Don Cezar.
- (osupnjen za njim gleda.)
Kaj bratu je? Razjasni to mi, mati!
- Izabela.
To vedi Bog. Kar ne razumim ga.
- Don Cezar.
Povernem se, o draga majka moja,
Iz poželjenja silniga osvete
Poprašati pozabil sim za znamnje,
Po kterim bi spoznal zgubljeno sestro.
Kak najti jo, ak dobro prej ne zvem,
Iz kteriga ukradena je kraja?
Povej mi klošter, kjer je skrita bila.
- Izabela.
Ceciliji je blaženi posvetjen,
In za bregovjem, ki se proti Etni
Polagoma dviguje, clo je skrit
Ko tajni stan pobožno mertvih duš.
- Don Cezar.
Pogum, o mati! Sinu tvôm zaúpaj
Jo najdel bom, in če po vsih deželah,
Po morju vsim iskati bi je moral
Le ena skerb me tare, draga mati!
Prepustil sim nevesto tujim varstvu,
Pa jo želim le tebi v brambo dati,
In mislim tak jo sem ti koj poslati;
Britkosti vse, in čute vse grenila
V objemu boš ti njenim pozabila.
- (odide.)
