Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/160

Pred mene zdaj mi dihne jo spomin
Oživljena božanska nje podoba
Mi dviga se iz duše globočin.
Temnečih las obilne kodre vidim
Po tilniku ji viti se blešečim;
Razmotrim pod okrogam čistim čela
Očes velicih černobistri blesk,
Prijazne clo govora glase čujem —
Don Manvel.
O, groza me! Popišeš jo — gorjé mi!
Beatrica.
In ja sim se umaknuti zamogla,
Mordè v začetku ravno tiste ure,
Ki naj za zmir zediniti je hotla!
Glej, mater clo za tebe dala sim.
Don Manvel.
Nu, mati bo ti kneginja mesinska,
Do nje te peljem, pričakuje te.
Beatrica.
Kaj praviš? Tvoja mati — njega mati!
De k njej bi šla? nikdar, nikdar, nikdar!
Don Manvel.
Ti trepetaš? Kaj groza ta pomeni?
Ti ni celó neznana mati moja?
Beatrica.
O, žalostna, nesrečna razodetba!
De bi ta dan zasvetil mi ne bil!
Don Manvel.
Kaj bati se sedaj ko me poznaš?
V neznanimu ko razodeneš kneza?
Beatrica.
De bi neznanca v tebi spet imela,
S teboj bi raj pušava bila mi.
Don Cezar (za igrališem.)
Nazaj! Kaj hoče tukaj to derhalo?
Beatrica.
Moj Bog, moj Bog! ta glas, kje skrijem se?
Don Manvel.
Kaj ga poznaš, ta glas? O ne! Ga nisi
Še slišala; ne moreš ga poznati.