In golufal pravedno serce moje.
Na videz je to djanje grozovitno,
Prisojeno po božji pak pravici.
Pervi kor. (Kajetan.)
Gorje Mesina! ti gorjé, gorjé!
Pregreha strašna se je prigodila
V ozidju tvôm. — Gorjé vsim materam,
Otrokam tvojim, sivim in mladenčem,
Clo detetu, ki rojeno še ní!
Don Cezar.
Prepozna tuga! Tukaj pomagajte!
(Beatrico kazaje.)
Oživite jo urno ter nesite
Iz kraja jo strahote in umorstva.
— Muditi tu se dalje ja ne smem,
Proč tira me za sestro skerb zgubljeno,
Nesite to do moje matere,
De pošle jo Don Cezar ji recite.
(Odide. Beatrico omedljeno in na klop posajeno odnesejo. Pervi kor
ostane pri merliču, tako tudi fantje z darovi v naročja, vsi ti v
- polokrogu stoječi.)
Kor. (Kajetan.)
Skažite, mojmu razumu je skrito!
Kak se tak naglo zaperla je past?
Zdavnej že v duhu sim vidil očito
Bližati zgodbo se to grozovito,
Studa prevzetno, kervavo pošast.
Vonder me groza, trepet me napade.
Zdaj pred mano v resnici ko je,
Ko se doveršeno gledati dade,
Česar prečutno le bal sim se.
V žilah oterpne, zastane mi kri
Strašno gotove nazočnosti.
Eden iz kora. (Manfred.)
Dajte besedo skeleči britkosti! —
Krasni mladeneč
Ti mertev ležiš,
Kruto presunjen si v cvetju mladosti,
Strahu izročen nečutne nočí,
Poleg uhoda nevestine sobe!
Pa nad usmertenim jok zadoní
Iz nepremérlive dušne tesnobe.
