Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/164

Drugi. (Kajetan.)
Prispemo, prispemo
Slovesno na mesto,
Sprejeti nevesto;
Fantiči darila
Nesejo bogate, nevestne vezila,
Gostba pripravljena, svatbina čaka,
Tode zaročniku več je ni mar;
Ne prebudí ga veselica jaka,
Spanje umerlih nečutno je kar.
Ves kor.
Terdo, globoko je spanje merliča,
Več ne predrami neveste ga kras,
Lovske trobilke ne radostni glas,
Prahu izdan je nečutliva piča!
Tretji.
Kaj, ah! je upanje, kaj so namembe,
Ktere čelovek minljivi zredí? —
Danas objela sta brata se javno,
Misli soglasne, besede enake,
Sonce to isto, ki skriva se ravno,
Bilo je priča edinosti take;
Zdaj pa po bratovi roki predren
Spavaš trohljivosti clo izročen
Rane okrutnosti v nedriju znake!
Upanje čemu je, kaj so namembe,
Ktere čelovek, izrastek napake,
Zemlji golufni postavi na tlako?
Četerti. (Berengar.)
Hočem sè sabo te k materi vzeti,
Butara zame, britkosti izvir!
Dajmo to krasno cipreso podreti
Z reznim orodjem hitečih sekir;
Spešimo v pare mertvaške jo splesti,
Živiga dalej nema donesti;
Kér bo nasledke zločinstva nosila,
Nima veseliga cvetja sloveti,
Nikdar popotnika v senco sprejeti;
Kér je v zemljišu se vmora rodila,
Nej bo za zmiroma smerti služila.
Pervi. (Kajetan.)
Njem pa, gorjé mu, moritelju,
Tje ki nespametnih misli hití!