Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/167

De cenita, kar drago jima je.
Slobodi brez ograje odpovesta,
Kipeča nju mladost se ne ogiba
Vodilne ujzde pametnih postav,
In strast celo je njuna čista bila.
Ti rada zdaj, Diego, razodenem,
De me je grozno doba ta skerbela;
Pričakovala sim z britkostjo res
Razvitje njunih serc — Ljubezen živa
Zdivjá v naturah nagloserdnih lahko.
Ak bi v netilo nakopičeno
Togote stare še ta strela vdarla,
Zavist ljubezni vrele trešla bila —
Ko bi nju serci, nikdar scer enake, —
Že misel ta me strese — ravno v tim
Se čutu bile srečale nesrečno — —
Nu, blagor mi! Oblak ta gromonosni,
Ki visel je grozivno čern o meni,
Po angelu peljan je tiho mimo,
In prosto zdaj iz pers otetih diham.
Diego.
Raduj se del, raduj se jih! Speljala
Si z mirnim umam in besedo rahlo,
Kar oče strog zamogel nikdar ni
Z vladarsko silo vso. Da, slava tebi!
Pa sreča tud veliko je storila.
Izabela.
Ja mnogo sim, tud sreča je storila!
Malenkost ni to bilo, vse te leta
Nositi skrivno v sercu tako tajnost,
In mamiti nar umnišiga moža,
Zatirati kerví nagibe v nedru,
Ki kakor ognja žar zakriti silno
Iz molka so tišali v svit občinski.
Diego.
Zastava mi je sreča tvoja dolga,
De vse se bo veselo razvozlalo.
Izabela.
Hvaliti pak ne morem sreče prej,
Dokler ne vidim konca tih prigodkov.
Svarivno me opomni hčere beg,
De v rodu še ne spava duh sovražni.
Al hvali al ne hvali djanje moje,
Zvestobi tvoji skrivati je nečem.
O tem ko se po sledu hčere moje