Drevju list odpade,
Grobu perhle grane
Sivec veli dade,
V temu natura gré
Mirno le
Cesto navadniga teka,
Večniga zakona pot,
V tem ni ničesar, ki straži človeka!
Tode i višjih strahot
Imaš nadjati se, divjiših zlosti!
Siloma loči jih koj
Tudi nar slajši vezila uboj.
Naglo na žalostni vert
Treši ti smert
Nježno življenje cveteče mladosti!
(Kajetan.)
Ker iz oblaka nad nami bučaje
Silno in votlo gromenje doní,
Serca se vidijo, groz trepetaje,
V strašni oblasti neznane močí.
Pa iz višave i vedro smeječe
Znajo zadeti razmlevne te strele;
Torej ob času osode vesele
Boj se napada kovarne nesreče!
Tveziti serca na blago nikar,
Ko le za kratko življenje ti sladi;
Ki je v posestvu, zgube se vadi,
Bodi veselimu žalosti mar.
Izabela.
Kaj vidla bom? kaj skriva zagrinjalo?
(se nekoliko param bliža, ter dvomljivo postojí.)
Groživno tje, plašivno me nazaj
Z ledeno roko studne sile tira.
(med njo in pare stopivši Beatrici.)
Nej bo kar hoče, daj! razkriti moram
(dvigne pert in zagleda merliča.)
Nebeški Bog, moj sin! moj sin ubit!
(groze oterpnjena umolkne. Z glasnim krikom britkosti pade Beatrica
- tik par na tla.)
Kor. (Kajetan, Berengar, Manfred.)
Nesrečna mati! Da da! Je pobit!
Izrekla si sama strupeno besedo,
Po ustnici prišla ni moji na svit.
