Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/176

Izabela.
Moj sin! Moj Manvel! Milost vekovita!
Kak najdem te? Kak dojdeš mi nazaj?
Izkupiti si moral sestro z lastnim
Življenjem iz oblasti roparske?
Kje brat je bil, de on te ni ohranil?
Prokleta roka, ki te je zadela,
Prokleta mati, ki ga je rodila,
Prokleta vsa njegova rodovina!
Kor.
Ne dalej! Joj! Gorjé! Gorjé! Gorjé!
Izabela.
Tak spolnite bogovi mi obljubo?
Pravednost to je vaša? Smeha vreden,
Ki se na vas zanaša blagodušno!
Kaj up je bil, in česar sim se bala,
Če to izíd je! Vi, ki straha polni
Stojite krog in pasete očesa
V obupu môm, spoznajte golufije,
Preroki s kim nas mamijo i sanje!
Kdo jim verjel, to vedši, bo naprej?
— Ko čutila se mater sim s to hčerjo,
Je sanjalo očetu se nekdaj,
De vidi iz zakonske postlje svoje
Dva lavrova drevesa krasno rasti,
Med njima pak blešil je lilje cvet.
Spremeni ta se v plême, veje goste
Dreves prižgè, in naglo celo hišo
V neskončni tok požara preoberne.
Prikazni te prestrašen za pomembo
On nekiga popraša tičogleda
In čarodeja djanja skrivniga.
Čarovnik ta mu tako sanj razjasni:
Če hči bo plod, ki imam ga roditi,
Mu bo obá sinova umorila,
In celo mu končala rodovino.
Kor. (Kajetan. Bohemund.)
Kaj praviš? Kneginja! Gorjé! Gorjé!
Izabela.
Zatorej jo vmoriti oče vkaže,
Jez pak otela sim jo te namembe.
Uboga moja revica! pregnana
V zibelki že iz materniga lona,
Odrašena de bratov ne bi vbila!