- Don Cezar. Izabela. Beatrica. Kor.
(o nastopu Don Cezara se kor naglo na levo in desno razdelí. On sam
- na sredi ostane.)
Beatrica.
Gorjé mi! On je.
Izabela. (Cezaru nasprot.)
O moj dragi sin!
Tak vidiva se spet — Ozrí se! Glej
Preklete roke blaznovito delo!
(Ga pelje k merliču.)
(Don Cezar se groze strese; lice zakrije z rokama.)
Pervi kor. (Kajetan. Berengar.)
Rane razpočite!
Crite, crite!
Černiga liva
Von priderite potoki kerví!
Izabela.
Ti straha trepetaš! Da, to je vse,
Kar ti od brata tvojiga ostane,
Vse nade moje tu ležé razdjane!
Opadnul cvet je vajne sprave mladi,
Namenjeni mi niso ploda sladi.
Don Cezar.
Vtolaži se! Pravedno mir sva hotla,
Namenila je kri osoda božja.
Izabela.
Ti drag je bil, o vem! z veseljem vidla
Sim krasno vez pobratenja med vama.
Si mislil ga nositi v jedru serca,
Pobotati pretekli čas obilno.
Ljubezni sad je vmor ti ves razdjal,
Sedaj ga le osvetiti zamoreš.
Don Cezar.
Proč, mati, proč! To mesto ni za tebe,
Ubeži tem nesrečnim videzu!
(jo hoče proč peljati.)
Izabela.
(ga živo objame.)
Ti še živiš mi! Sin edini zdaj.
