2.
Dva brata.
„Ko budíl si punt med nami,
Logothetes, ti nesrečni,
Niso prišli meč in plami
Ti v spomin, ne zdihi ječni.
Mislil nisi ne Vehiba,
Ne dívjaškiga nagiba,
Ne na brodja grom in strah;
Ti si šel — — pa mi smo žertve,
Risu v žrelu, reve mertve,
Turk teptá nas kruto v prah."
Rekši gre naprej obupno
Po razmetih med merliči,
Zlato, dragotine skupno
Nese v grad na mestnim griči.
Vse pripravljen turku dati,
Sužniga se prispoznati,
Le prositi eno stvar; —
Bo mogoče tej blešobi
Zmagati o turški zlobi,
Odverniti hujši kvar?
„Ti in Ali sta sklenila
Vse poroke pomoriti,
Nihčemu de sodba mila
Naših pervih nema biti.
Delaj kakor tebi drago,
Mi smo sužni, tvoje blago,
Stori kar se prav ti zdi;
Uzmi moje premoženje,
Dela, misli, up i mnenje,
Vzemi glavo, uzmi kri.
Brat mi je porokov eden,
Pusti, molim, ga živeti,
Ja poprej sim kazni vreden,
Ak ti gre, merliče žeti.
On otrok imá ne malo,
Tebi bo enako zdalo,
Mene vmori, njega ne;
Uzmi moje premoženje,
Môga bitja zadne tenje,
Uzmi glavo, uzmi vse!
Zdi se pašetu de vgodi
Te zlatnine barva zala:
