Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/203

Bertran.
V Šinonu zdaj stanuje z dvoram svojim;
Vojšakov manjka, stati v bran ni moč.
Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga,
Ko bleda grôza trume vse mertudi?
Strah neki, kakor od Bogá poslán,
Je clo nar serčniših pogum omamil.
Zastonj se klic kneževski oznanuje.
Kot ovce plašno skup se stiskajo,
Kjer zahrumi tulenje volčje votlo.
Tak pozabivši stare svoje slave
Beži Francoz v ozidje varnih gradov.
En vitez samo, slišim govoriti,
Je združil nekaj maliga vojšakov,
Šestnajst bander, in kralju z njim se bliža.
Jovana (naglo:)
Kak se imenuje vitez?
Bertran.
Rodrikur.
Pa težko vhitel bo sovražniku,
Ki z dvema vojskama ga nasleduje.
Jovana.
Kje je sedaj? Povejte mi, če veste.
Bertran.
Od Vokulera komaj dan hodá.
Tibo d' Ark.
Kaj tebi mar, deklína? Po rečéh
Ti greš, ki ne spodobijo se tebi!
Bertran.
Zatorej kér sovražnik premočán je,
In kralj braniti več nas ne zamore,
Jedinoglasno v Vokuleru so
Sklenili vdati se Burgunu. Jarma
Tak tujiga ne nosimo — ostanši
V zarodu svojih kraljev — morde tudi
Pod staro krono pridemo nazaj,
Če spet se vmirita Burgun in Francja.
Jovana (navdušena.)
S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno!
Rešitel bliža, spravlja se na boj.
Pod Orleanam vragu sreča zgine,