„Pomemba slaba!" Množica šeptá
In strašen smeh se dvigne krog in krog.
Kraljica stara, tvoja mati, zdaj
Pristopi — Jeza vzame mi besedo! —
Karol.
Tedaj!
Lahir.
Ga dvigne z lastnima rokama,
In posadi ga na prestol francozki.
Karol.
O mati, mati!
Lahir.
Divji clo Burgunci,
Moritve vajen trop, so ostermeli
O djanju tim sramote ino studa.
To vidši ona k ljudstvu se oberne
In glasno reče: Meni gré,
Francozje, de trohljivim steblu vcepim
Mladiko čisto; tak popačenca
In noriga očeta vas obvarjem.
(Kralj pokrije obraz, Sorelka urno k njemu stopi in ga objame,
- pričijoči dajo stud in grozo na znanje.)
Dünoa.
Volkinja! Serda vpaljena Megêra!
Karol
(po kratkim oddihu svetovavcam:)
Vi čuli ste, kaj tuki se godí.
Brez mude se vernite v Orlean,
In oznanite mestu mojim vernim:
Odvežem ga priseg, slobodno je,
Na tanjko naj korist prevdari svojo,
Burgunu v milost nej se izročí,
Usmiljen bo, on Dobriga se kliče.
Dünoa.
Sir! Orlean zapustiti bi hotel!
Svetovavec
(poklekne.)
Gospod kraljevi! Ne zaverzi nas!
Ne suni mesta svojiga v nemilo
Oblast in slast britanskiga bahanja.
