In moj Dofên, kér Bog mu jo je dal,
Kraljevi vhod obhajal bo v Parizu,
Obdan z deržavnim velikani svojim.
— Zdaj hôdi urno, spravi se na tlak,
Ker, preden ti dospeš okrožje stana,
Je tam divica — in premage znak
Postavi na ozidje Orleana.
(Jovana gré, vse se k odídu dvigne, zagrinjalo pade.)
Drugo djanje.
- S pečovjem obdana planjava.
- Pervi nastop.
Talbot in Lionel, britanska vojskovodja. Filip, burgunski vojvoda.
Vitez Fastolf in Šatiljon z vojšaki in banderi.
Talbot.
V skalovju tim ustanovímo se,
In zagradímo taboriše terdno;
Mordè bežeče trume združimo,
Ki so se v pervim strahu razkropile.
Višín čuvarjev, straž ne zábite!
Preganjbe scer nas varje tàmna noč,
In če perutnic nima clo protivnik,
Se ne bojím napada. Vendar treba
Nam je previdnosti. S prederznim jo
Imamo vražnikam, in smo tepêni.
(Fastolf odíde z vojšaki.)
Lionel.
Tepêni! Vodja, s to besedo proč!
Ne smem se spomniti, de v herbet je
Francoz Britanca vidil dan ta dan.
— Oh, Orlean! Ti naše slave grob!
Britanska čast leží na polju tvojim,
Nesramna, smeha vredna vojskoguba!
Kdo bo verjel nekdaj prihodnih časov!
Poatjeske, Azenkurske in Krekiske
Zmagavce v beg je ženska zapodíla!
