Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/239

Burgún.
Ki vanati hvaležnosti se hoče,
Lažnivca merd prederznih mu ne manjka.
Izabó
(Burgúnu:)
Kak, vojvoda! Bi mogli vi odreči
Se tako srama in častí kneževske,
De v roko segli bi, katera vam
Ubíla je očeta? Nor bi bili
Dovolj, de bi z Dofêmam serčne sprave
Zanesli se, potem ko ste ga sami
Na stermi breg pripahnuli pogube?
Opirati ga pada tik bi hotli
Nespametno razdjavši delo svoje?
Tù so prijatli vaši. — V terdni zvezi
Z britanskim rodam klije vaša sreča.
Burgún.
Z Dofênam mir je moja zadna misel,
Prevzetnosti in zaničávanja
Bahačev pak britanskih ne prenesem.
Izabó.
Prenagljeno besedo pozabite.
Velika žalost vojskovoda tare,
Nesreča pa krivične dela nas.
Objemita se, daj! Zacelimo
To rano urno, preden smertna bode.
Talbot.
Kaj se vam zdi, Burgún? Premagati
Se rado da od uma žlahtno serce.
Kraljica so besedo modro rekli;
Ta rokostisk ozdravi rano nej,
Ki jo prenaglo vsekal je moj jezik.
Burgún.
Po pameti Madama govorijo,
Moj serd pravičen vogne se potrebi.
Izabó.
Prav! Bratovsko se serčno poljubivši
Ponovljeno zdaj zvez uterdita,
In zgine v sapi nej beseda britka.
(Burgún in Talbot se objatmeta.)
Lionel
(gledaje ju, za-se:)
Pokoju blagor, ki ga Furja snuje!