Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/242

Talbot.
De, v mašovanju čuti mater svojo.
Izabó.
Hinavci votli! Kak vas zaničujem.
Ki golufate svet in sami sebe.
Vi Angličani roke roparske
Stegujete po Francji, kjer pravice
Na toliko prostora nimate,
Kar bi kopito konjske noge krilo.
Ta vojvoda, ki dobriga se slini,
Izdá domovje lastno, dedov svojih
Deržavo tujcu, vražniku deržavnim;
In vonder vam je tretja reč — pravica!
— Jez hlimbo zaničujem! Kakor sim,
Tak hočem, de me vidi svet.
Burgún.
To slavo
Ste s krepko dušo naklonili si!
Izabó.
Jez imam želje, gorko kri, ko druge,
Kraljica de živim, ne de se zdim,
Sim prišla v to deržavo. Kaj sim hotla
Veselja se odreči, kér je kletba
Osodo mojo radoželjno mladost
Pridružila zaročniku neumnim?
Slobodo cenim višji od življenja,
In kdor mi to prikrati. — Tode kaj
Prepirati se z vami svojih pravd?
Debela kri vam teče leno v žilah,
Vi samo serd, veselja ne poznate!
Ta vojvoda, ki svoje žive dni
Med zlim in dobrim omahuje se,
Ne zna ljubiti, ne čertiti serčno.
— V Meluno grem. Za kratek čas in družbo
Mi tega dajte —
(pokaže Lionela.)
Všeč mi je! Storite
Potem kar se vam zdi! Ne menim se
Ne za Burgunce več, ne za Britance.
(Migne dvoraniču in gré.)
Lionel.
Ne dvomite! Naj krasniši jetnike
Francozkih trum vam pošlemo v Meluno.