Dünoa.
Zakaj ustaviš dvignjeno mi roko,
Mudiš kervavo sodbo mečev ojstrih?
Gotov je mah, železo bliska se,
Ki Francijo mašuje in umiri.
Jovana
(v sredo stopivši na široko protivnike loči — Bastardu:)
Ti stopi v stran!
(Lahiru:)
In ti ne gani se!
S tim vojvodam govóriti imám.
(Vse utihne.)
Kam kaniš, o Burgún! kje je sovražnik,
Ki morželjevno tvoj pogled ga iše?
Ta žlahtni knez je Francje sin ko ti,
Ta hrabri — tvoj zemljak, v orožju brat,
Jez tudi hči sim tvoje domovine.
Mi vsi, ki nas pogúbiti želiš,
Smo tvoji. — Roke za objeti te,
Razširjene, kolena v tvojo čast
Pripognjene imamo. — Jeklo naše
Ojstrosti nima proti tebi. Lica
Podobne kralju našimu so nam
Častitljive v čeladi clo sovražni.
Burgún.
Ti vabiš, o Sirena! žertve svoje
Z besedo sladko priliznivih ust.
Kovarka, mene ne oslepiš. Zanjk
Jezičnih so zabranjene mi ušesa,
In ojstre pšice tvojiga pogleda
Oklep odbije krepki mojih pers.
K orožju, Dünoa!
Z mečmi se bíjmo, ne z besedami.
Dünoa.
Z besedo zdaj, z mečmi potem. Alj se
Bojíš besed? Plahôta tudi to je,
In znamnje djanja nepravičniga.
Jovana.
Zapovedljiva sila k nogam tvojim
Ne tira nas; proseči nismo tukaj.
Ozri se krog! Poglej! Premenjeno
Britansko taboriše je v pepel,
Merliči vaši krijejo poljane,
