Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/255

Lahir.
Posluh, kraljevič — daj!
Dünoa.
Očesa slast
Zginljiva naglo, me do nje ne tira.
Dokler te čudne vidil nisim, ktero
Deržavi v rešenje in meni v zakon
Poslal je Bog, nobena ženska ni
Mi ganula nepremagljive misli.
Njo vidši pak sim zdajci se zavezal
S prisego sveto, de mi žena bode.
Zakaj junaku le junakinja
Družica biti more. Serce vrelo
Na sercu če počivati enakim,
Ki jo razumi in prenesti znade.
Lahir.
Kje malo svoje zasluženje smem
Primerjati junaški slavi vaši?
Kjer snubiti grôf Dünoa nameni,
Tam vogniti se mora vsak protivnik.
Le rekel bi, de ovčarica prosta
Ne more vam dostojna žena biti.
Kraljeva kri, ki v žilah vaših teče,
Zaverže tak nevredno mešanje.
Dünoa.
Natore svete plod nebeški ona
Je kakor jez, in meni ravnorodna.
Kaj rôke knežke bi nevredna bila,
Ki je nevesta čistih angelov?
Ki z nevmerjočo si svitlostjo glavo
Okinči, jasniši od kron posvetnih?
Ki vsiga sveta skupno veličanstvo
Pod sabo vidi tàmno, zaničljivo?
Prestoli knežki v kopo djani vsi,
Do zlatih zvezd nebeških dvignjeni,
Ne tikajo sloveče visokosti,
Kjer ona vlada v angelski svitlosti.
Lahir.
Nej sodi kralj.
Dünoa.
Nej ona sama sodi!
Oprostila Francozko je, in sama
Slobodno mora serce darovati.