Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/264

Prijazno stisnem, ki te je pobila!
Bogovi smertni, ne kaznujte me,
De strašen rot osvete vam prelomim!
Pri vas tam doli v mraku vekovitim
Ne čuti serce, tam je večno vse,
Nepremakljivo vse. — Drugač je tukaj
Med nami v zlatnim svitu sončnimu.
Gotovi plen mogočniga trenutja
Je človek, sin premembe, stvar čutljiva.
Karol
(Jovani.)
Kaj sim ti vse, visoka diva, dolžen!
Kak lepo si dopolnila obljubo!
Premenula kak urno srečo mojo!
Me spravila s prijatli, trešla v prah si
Sovražnike, otela mesta moje
Iz tuje sužnosti. — Storila sama
Si vse le to. — Govori, s čim te plačam?
Jovana.
Človečen bodi v sreči zmir, kot si
V nesreči bil. — Na slêmenu visosti
Ne zabi, kaj veljá prijatel v sili,
V ponižanju si svojim to preskusil.
Ne zaderžuj pravic in milosti
Nar zadnimu iz ljudstva svojiga,
Od čede Bog t' je rešnico poklical.
Vso Francjo boš pod svojim žêzlam združil,
Očak in ded vladarjev boš velicih;
O prednih tvojih jasniši sijali
Prihodni bodo na prestolu temu.
Tvoj rod bo cvetel, dokler si ljubezen
Ohrani v sercu svojiga naroda,
Prevzetnost le zamore ga podreti.
In glej! Iz nizkih bajt, ki zdaj ti dale
So rešnika, unukam krivde gnusnim
Skrivnostno žuga smert in pogubljenje.
Burgún.
Navdano z duham, presvitljeno dekle!
Očí če tvoje gledajo prihodnost,
Govôri tud od moje rodovine!
Bo krasno rasla kakor je začela?
Jovana.
Burgun! Visoko, do visosti trona
Postavil svoj si sedež, višje kani