Karol
(Talbota zagledavši.)
Poglejte tam, kdo od svitlobe sonca
Slovó neradovoljno težko jemlje?
Oklep ne priča slabiga možá.
Pomognite, če k pridu še pomoč je.
(Vojšaki iz družbe kraljeve pristopijo.)
Fastolf.
Nazaj! Poštujte v smerti ga, ki niste
Se živim nikdar bližati želeli.
Burgún.
Kaj vidim! Talbot je; — do smerti ranjen!
(Se mu bliža. Talbot ga derveno pogleda in umerje.)
Fastolf.
Nazaj, Burgún! Pogleda zadniga
Mu izdajavca bliža ne ostrupaj.
Dünoa.
Nepremagljivi! Grozovitni Talbot!
Dovolj ti je prostora tako malo?
In cela Francja poželenju tvoje
Orjaške duše bila je premajhna.
— Zdaj vas, o Sir! pozdravim še le kralja,
Na glavi vam se majala je krona.
Dokler je v tim telesu duša bila.
Karol.
Premagal ga je Bog, ne mi! Na zemlji
Leží francozki, kot junak na skitu,
Ki ga nikomur živ ne prepustí.
Nosite proč ga!
(Vojšaki merliča proč nesejo.)
Mir njegovim prahu!
V spomín mu bodi slavno znamenje.
Sred Francje, kjer končal je hrabro djanje,
Počivati njegovo truplo ima!
Do les prisilil ni še meč sovražni,
Kraj, kjer počiva, grobopis je njemu.
Fastolf
(ponudi kralju meč.)
Jetnik sim tvoj, gospod!
